Tomaž Furlan: A dela?

Tomaž Furlan: A dela?

Hiša kulture v Pivki, 31. januar ― osebna razstava Tomaž Furlan A dela?6. – 27. 2. 2026 otvoritev 6. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Tomaž Furlan je uveljavljen vizualni umetnik, ki v svojem delu na humoren in (samo)ironičen način raziskuje vpetost posameznika/delavca v družbena in ekonomska razmerja, s poudarkom na repetitivnosti, rutinskosti in nesmiselnosti vsakdanjih (delovnih) procesov. Pri ustvarjanju svojih del že vseskozi uporablja raznolik odpadni material, ostanke in odslužene predmete, ki jih zadnja leta kombinira z bolj homogenimi kiparskimi tehnikami, kot je vlivanje betona in klesanje kamna. Čeprav k ustvarjanju pristopa konceptualno, v praksi deluje inženirsko, saj njegov ustvarjalni proces vključuje izdelavo raznih mehanizmov, uporabo digitalne tehnologije ter širok spekter obrtniških znanj in rokodelskih veščin. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so multifunkcijska in gledalca nagovarjajo k aktivnemu sodelovanju, preizkušanju in uporabi, s tem pa ga spremenijo iz pasivnega opazovalca umetnine v njen sestavni del. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja izbor del iz svojega opusa, ki jih povezuje lokacija v življenjskem prostoru običajnega delovnega človeka. V njih gledalec na prvi pogled vidi stol, kanape, straniščno školjko, komplet delavske obleke in orodja ter osla kot tradicionalno transportno žival. Rdeča nit, ki povezuje vse to, je – prosto po Marxu – (re)produkcija delovnega človeka, saj nas popelje skozi njegov vsakdan, ki vključuje tako delo kot t. i. prosti čas, saj mu ta, zapolnjen s počitkom in prehranjevanjem, zgolj omogoča delo še naprej. Vendar pa bližji pogled pokaže, da vsako od razstavljenih del ni samo to, kar se kaže, ampak ima še neko dodatno, obratno sorazmerno funkcijo. Stol denimo tistemu, ki na njem sedi, omogoča brcanje stoječega pred sabo in s tem pomikanje naprej. Uporabnik kanapeja z vrtenjem ročev, gibanjem, ki spominja na veslanje, poganja obračanje denarja, skritega v mehanizmu zadaj. Školjka z vtičnico na dosegu roke zagotavlja uporabniku, da
VIVIEN ROUSSEL: ASINHRONA KOMBUČA / ASYNCHRONOUS KOMBUCHA (izjava: Jurij Krpan)

VIVIEN ROUSSEL: ASINHRONA KOMBUČA / ASYNCHRONOUS KOMBUCHA (izjava: Jurij Krpan)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― V okviru umetniškega raziskovanja biokibernetskih sistemov in biopolimerov Vivien Roussel v tokratnem projektu raziskuje odnose med človekom, strojnim zaznavanjem in živim mikrobnim organizmom. V projektu, ki tematizira tehnofilne življenjske oblike in računalniške sisteme, kombuča – simbiotska kultura bakterij in kvasovk (SCOBY) – prevzema vlogo liminalnega vmesnika, prek katerega stopamo v stik z nečloveškimi oblikami inteligence. Živi sistemi, za razliko od ljudi, prostor in čas dojemajo na svojstveno drugačen način. Različne žviljenske oblike se razvijajo v sebi lastnem tempu, ki ga oblikujejo fizikalni zakoni, metabolični ritmi in senzorične omejitve. Biološko omejeno človeško zaznavanje ponuja le delno in pristransko razumevanje živega sveta. Sodobno računalništvo v veliki meri deduje te omejitve in daje prednost hitrosti, abstrakciji in nadzoru, medtem ko izključuje počasne, stohastične in materialne oblike kognicije. V postavitvi ‘asinhrona {kombuča}’ s senzorji zaznana prisotnost obiskovalca sproža osvetljevanje kombuče in vpliva na njeno presnovo in bioelektrično aktivnost. Električna nihanja se neprekinjeno merijo in upodabljajo kot vizualizacija v realnem času – ki je hkrati znanstvena in hermenevtična. Z umikom obiskovalca svetloba zbledi, živi sistem pa se vrne k lastnim ritmom in ponovno umiri signal. Kombuča tu ni pasivni substrat, temveč deluje kot živi rezervoar: prilagodljiv, nedeterministični sistem, ki dražljaje obdeluje skozi lastno notranjo dinamiko. Projekt, navdihnjen s kibernetiko in rezervoarskim računalništvom (reservoir computing), zavrača interakcijo, temelječo na ukazih, temveč spodbuja medsebojno uglaševanje. Ljudi in stroje vabi, da se prilagodijo časovnosti organizma, namesto da bi ga silili v izračunavanje po meri človeška. Kombuča se ne zgolj odziva na spremembe, temveč se z rastjo v njeni obliki kaže materialna sled preteklih interakcij – biološki spomin, v katerem debelina, tekstura in struktura beležijo kopičenje srečanj. Rast

Maleficae: Sodni stolp

UGM, 27. januar ― Skupinska mednarodna razstava Maleficae: Sodni stolp je nastala v sodelovanju med Umetnostno galerijo Maribor in Budapest Galéria. Izhodišče za razstavo Maleficae: Sodni stolp je srednjeveški stolp – ostanek starega mestnega obzidja – le nekaj korakov oddaljenega od poslopja Umetnostne galerije Maribor.
DOROTEA DOLINŠEK: DYSONOV VRT / DYSON`S GARDEN (Izjava: Jurij Krpan)

DOROTEA DOLINŠEK: DYSONOV VRT / DYSON`S GARDEN (Izjava: Jurij Krpan)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. januar ― V projektu Dysonov vrt se pred nami razpira slepa pega človeškega raziskovanja vesolja: tiha in sistematična prisotnost ne-človeških organizmov, ki so jih v orbite nad Zemljo pošiljali, še preden se je tja odpravil prvi človek. Živalska, rastlinska, glivna in mikrobna telesa, vključena v zgodnje poskuse aviatorstva in raketnih tehnologij, so delovali kot eksperimentalni potniki za preverjanje biološkega odziva na ostre pogoje poletov in bivanja zunaj Zemlje, ter omogočila kasnejšo človeško prisotnost v vesolju. Številni med njimi še danes krožijo okrog planeta kot organski ostanki fatalnih vesoljskih programov, ki se v duhu nekropolitike vesoljskih agencij nadaljujejo z novimi eksperimenti po celotnem spektru astrobiologije v radikalnih okoljih. Kljub svoji konstitutivni vlogi pri razvoju zunajzemeljskih pogojev bivanja ostajajo v zgodovinskih narativih in vesoljskem pravu obravnavani predvsem kot potrošna infrastruktura znanstveno-tehnološkega napredka. Avtorica projekt Dysonov vrt umešča v vrzel, ki spremlja človeško ekspanzijo v vesolje, ter s pojmovnim aparatom problematizira antropocentrične narative raziskovanja. Na osnovi obsežne raziskave fragmentiranih arhivov, okornih poročil in razpršenih znanstvenih zapisov se na razstavi dopolnjuje ta arhiv ne-človeških astronavtov. Te avtorica imenuje zoonavti, fitonavti, mikronavti in mikonavti, ne kot taksonomske kategorije, temveč kot politično-jezikovni poskus vpisovanja ne-človeškega življenja v zgodovino vesoljskih poletov. Na podlagi zbranega arhiva ne-človeških udeležencev vesoljskih potovanj se prepletajo tri perspektive: institucionalna, v kateri je življenje zvedeno na protokol in merljivost; perspektiva organizmov, ki v ekstremnih pogojih razvijajo strategije preživetja; ter perspektiva rakete kot tehnološkega telesa, ki s svojo materialnostjo in omejitvami sooblikuje njihove usode. V tem trikotniku se razkrivajo zemeljski kolonialni vzorci mišljenja in njihovi prenosi v orbitalni prostor. V projektu je fok
Srečanje s Prešernovim nagrajenci 2026 (8. februar 26)

Srečanje s Prešernovim nagrajenci 2026 (8. februar 26)

Galerija Prešernovih nagrajencev, 25. januar ― Vabimo vas na tradicionalno druženje s Prešernovimi nagrajenci, ki bo v nedeljo, 8. februarja 2026. Na dogodkih se bomo družili s Prešernovimi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada, predsednico Republike Slovenije dr. Natašo Pirc Musar, ministrico za kulturo dr. Asto Vrečko, predsednico Upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenko Badovinac in županom Mestne občine Kranj Matjažem Rakovcem.
še novic